Večkrat zavijeva z ženo na potep tudi v ribniško smer. Že sama Ribnica mi je tako lepa. Pogled na reko Bistrico, na graščino in na cerkev v ozadju je zelo vabljiv. In med potjo zavijem še kam ob cesti, da je potep še bolj zanimiv. Tokrat vas povabim s seboj, da boste videli, da so to res lepi konci naše zale domovine.

Avtocesto zapustim v Škofljici, nadaljujem skozi Pijavo Gorico in medtem ko mislim na lepe potepe po teh gričih, me spremljajo ob cesti na levi vasice Smrjene, Gradišče, Vrh nad Želimljami in Mali Ločnik. Pri slednjem je izhodišče za kratko pot na Goro, na kateri stoji zanimiva cerkvica sv. Ahaca. Kakšne pol ure je iz vasice hoda do mogočne in slikovite cerkve sv. Ahaca, ki sem ga že nekajkrat naslikal v pastelu (1. slika: Pastel sv. Ahac). In le malo naprej je že na desni oznaka za Turjak.

Če se le da, se ustavim na gradu. Zadnje čase je v prenovi in je oskrbovan, kar pomeni, da ga očitno čaka lepša prihodnost. Razrušen je bil leta 1943 med bratomorno vojno, ko je brat dvignil roko nad brata. Da se to ne bi nikoli več zgodilo! Masivne, že skoraj v celoti obnovljene stene, pričajo o mogočnosti gradu in o dolgi zgodovini, ki se je pač med vojno čudno končala (2. slika: Grad Turjak). Ko bo obnovljen, bo to pravi slovenski biser.

Do Rašice, ki je rojstni kraj našega kulturnega velikana in začetnika pisane in tiskane besede Primoža Trubarja (1508–1586), ki nam je poklonil pravzaprav prve tiskane knjige (Abecednik in Katekizem), ni več daleč. S ceste zavijem levo in se ustavim pri lično urejenem spomeniku, (3. slika: Spomenik P. Trubarju), le malo naprej pa se nahaja njegova kašča z žago in mlinom, lokalom in spominsko sobo (4. slika: Trubarjeva hiša). Njegova prava rojstna hiša je bila v Šklopovemu mlinu le 400 m naprej ob vodi, vendar jo je zase vzel čas. Njegovo geslo STATI INO OBSTATI je vtkano v slovensko stran evrskega kovanca. V sklopu Trubarjeve domačije je poleg ostalih prostorov tudi mala dvoranica, ki služi za srečanja in razstave.

In grem naprej na jug. Naslednje večje naselje so Velike Lašče. O, tudi o tem kraju bi lahko napisal kar obširen članek. Naj omenim le, da je tu blizu, v Podsmreki, rojstni dom našega pisatelja, dramatika, kritika in prevajalca Josipa Stritarja (1836–1923). In le malo naprej od Velikih Lašč so Dolnje Retje, kjer se je rodil pesnik in pisatelj Fran Levstik (1831–1887), ki je dal Slovencem vsaj dva vsem nam znana bisera – Martina Krpana in pa potopis Potovanje od Litije do Čateža. Sredi naselja stoji mogočna cerkev Marijinega rojstva (5. slika: Velike Lašče)

Saj res … Kaj pa stane, ko sem že v Dolnjih Retjah, da zavijem še do Ilijevega kozolca, pod katerim je bil napisan vsem poznani Martin Krpan. Za oznako kraja zavijem desno in parkiram pri oznaki za Ilijev kozolec. Prijazna gospa mi dovoli parkiranje v senci na dvorišču. Čudovit je ta Ilijev kozolec, ki je pokrit s slamnato streho. Pod njim je Fran Levstik po pripovedi pod vaško lipo domačina Močilarja napisal Martina Krpana. Lepo lokacijo si je izbral za tako zanimivo povest (6. slika: Ilijev kozolec). Ob poti naprej se zvrstijo še vasice Velike Poljane, pa Žlebič, kjer je odcep za Sodražico in tudi za čudovito in mogočno Marijino božjepotno cerkev v Novi Štifti.

V Ribnici zavijem v center in parkiram na parkirišču blizu gradu in reke Bistrice, pa seveda tudi blizu mogočne cerkve sv. Štefana. Ob reki Bistrici se odpravim do drugega mostu, od koder je lepši pogled na cerkev, grad, reko in Park kulturnikov (7. slika: Pogled z mostu). Nadaljujem pot okoli nizkega obzidja, kjer je park znamenitih Ribničanov in vstopim v park (8. slika: Park kulturnikov).

Grad, ki je doživel svoje vzpone in padce, je sedaj močno pomanjšan. Med vojno je bil od zaveznikov bombardiran in po vojni so ohranili le obzidje in južni predel. Osrednjo stavbo – palacij – so podrli. V obstoječi stavbi pa je čudovit muzej suhe robe in še česa. Danes ne vstopim, ker sem bil tu že večkrat. Splača pa si ogledati razstavljeno, ker ob tem zares spoznamo suhorobarstvo, ki je pravzaprav tu doma. Kdo se ne spominja »Ribničanov«, ki so nosili na hrbtih po domovih in po sejmih mogočno krošnjo suhorobarskih izdelkov, v kateri je bilo pravzaprav vse, kar potrebujemo doma. Od lesenih žlic, igrač, valjarjev za testo, desk za rezanje, košar vseh mogočih oblik, do zobotrebcev, sit in velikih rešet (9. slika: Ribn’čan).

Zadaj za gradom je nastala čudovita ploščad, ki je namenjena za razne dogodke, tudi kiparske delavnice in prireditve (10. slika: Prireditveni prostor). Za grajskim obzidjem pa se na jugu že vidi cerkev sv. Štefana. Ob obzidju grem po stezi naprej, prečim malo cestico in most in pridem na prostor med Bistrico in župniščem, kjer je tudi vodni slap, ki vse še polepša (11. slika: Ribnica in cerkev z župniščem).

Mimo župnišča, kjer je velik lesen križ s Križanim, delo umetnika Staneta Jarma (12. slika: Kristus Staneta Jarma), zavijem spet na glavno cesto, kjer naredim fotografijo mogočne cerkve, ki jo krasita dva zvonika. Med vojno sta bila podrta s streho vred, načrte za nadgradnjo po vojni pa je naredil sam mojster Jože Plečnik, pri čemer je bilo to njegovo zadnje zemeljsko delo (13. slika: Plečnikova zvonika).

Skozi glavni vhod vstopim v samo cerkev, ki je ena največjih pri nas in je izjemno lepa. Poslikana je z ornamenti in s freskami, da ti zaigra srce od lepote (14. slika: Notranjost). Med vojno je bilo sicer zaradi zamakanja veliko lepega uničenega, vendar so to potem obnovili. Glavni oltar krasi mogočna oljna slika sv. Štefana, ki je delo našega impresionista Ivana Groharja. Nasploh pa je v cerkvi kar nekaj izjemnih del in izdelkov zelo znanih slovenskih umetnikov, kot so Wolf, Koželj in Tomaž Perko. Na desnem stranskem oltarju me preseneti kip malega Jezusa, ki je tako lep, da bi ga kar gledal in gledal (15. slika: Mali kip Jezusa).

Veliko je še lepega na poti v Ribnico in v Ribnici, pa sem omenil le nekaj biserov v centru. Največkrat se po obvoznici kar zapeljemo mimo centra. To je tako, kot bi popili kavo, smetane pa še opazili ne bi.